AJDA KADUNC: ČUTNA MREŽA (izjava: Adrijan Praznik, Ajda Kadunc)

Z obrobja zaznave
Razstava Čutna mreža umetnice Ajde Kadunc prevprašuje odnos med človekom, njegovim razumevanjem okolja in drugih entitet, s katerimi soobstajamo. Metodološko avtorica izhaja iz svoje slikarske prakse, pri čemer se osredotoča na neposredno in izrazito telesno izkušnjo razumevanja okolja, v katerem biva. Umetnica v svojem delu združuje neposredne senzorične impulze, partikularne poglede, ki presegajo tehnološko posredovane informacije sodobnih naprav in aplikacij. Njena praksa temelji na procesu hoje kot obliki reflektivne meditacije, ki omogoča beleženje sledi, ki jih tako človek kot tudi drugi organizmi, ki so enakovredno pomembni za ekosistem, puščajo za seboj. Njena sicer likovna praksa se tako širi v polje umetniške raziskave in gradi na mreži pomenov, skozi katero se oblikuje razumevanje krajine in njenega fluidnega značaja. Proces hoje kot način spoznavanja prostora pa ji omogoča subtilno dokumentiranje premikov telesa v odnosu do bioloških struktur, atmosferskih pogojev in skupnostnih dinamik, kar omogoča poglobljeno kontemplacijo o razmerjih med človeško in nečloveško prisotnostjo v okolju.

Osrednji vizualni motivi na razstavi vključujejo umetničine značilne organske oblike, a jih tokrat dopolnjujejo arhitekturni elementi, kot so ograje, ki aludirajo na prisotnost družbenega nadzora, omejevanja in preoblikovanja krajine v različne teritorije. Pojavljajo se tudi drugi, novi motivi, kot so zabrisane linije in številčenje, ki jih avtorica prenaša iz grafičnih pregledovalnikov, kot sta GERK in eProstor. Gre za netipične oblike parcel, prekinjene vzorce in sistemske spodrsljaje, ki nastanejo ob nalaganju podatkov po spletu. Ob tem umetnica primerja oštevilčeno in z znaki zamejeno krajino iz digitalnih arhivov z možnimi pomeni in omejitvami, ki se vzpostavijo v dejanskem, fizičnem prostoru, ko ga preči s telesom. V tem kontekstu jo zanima, kaj predstavlja »pravilno« ali »resnično« branje teh podatkov in kaj se zgodi, ko vzpostavljeni sistemi odpovedo ali zatajijo. Razmerje med principi biologije in ekologije ter družbenimi kodami je v njenem delu podvrženo nenehnim premikom in prevpraševanju, kar omogoča raziskovanje večplastnosti zaznave in njene vloge pri oblikovanju kolektivnega dojemanja prostora. Prepletanje naravnih in umetno ustvarjenih elementov kliče po razmisleku o zasebnem in javnem, notranjem in zunanjem. Pri tem se vprašanje upravljanja prostora razširi tudi na subjektivne in čutne izkušnje krajin, ki se oblikujejo skozi različne načine bivanja in doživljanja okolja.
Pomemben segment razstave predstavlja tudi vizualni dnevnik, ki se je iz prvotne forme beležke ali knjige umetnice za potrebe predstavitve preobrazil v stensko-prostorsko instalacijo. Sistematično popisovanje okolja se v galerijskem kontekstu razpira v arhiv zaznav, ki obiskovalcu omogočajo vstop v nelinearen proces umetničinih observacij, v katerem se ideja tradicionalnega slikarskega nosilca fragmentira in preoblikuje v razširjeno pripoved. Dnevniški zapisi niso le dokumentacija poti, temveč pripomoček za analizo in rekonstrukcijo doživljajskih plasti prostora, pri čemer se izpisujejo ritmi gibanja, mikroopazovanja in nepredvidene interakcije. V procesu prehajanja med formati – od risb, zapiskov, najdenih elementov in zemljevidov do prostorske intervencije same – se beleženje spreminja v metodo za artikulacijo spremenljivosti prostora in načina (ne)človeškega dojemanja okolja.
Ajda Kadunc v svojem delu raziskuje koncept okoljske identitete in razširjene čutne percepcije, pri čemer se osredotoča na eksperimentalne slikarske tehnike in intermedialne pristope. Njeno ustvarjanje temelji na dovzetnosti za napake, motnje in naključne situacije, ki postanejo izhodišča za generiranje novih pomenov. S tem odpira možnosti za kritično refleksijo antropocentričnih narativov in razvijanje alternativnih pripovedi o sobivanju med človeškimi in nečloveškimi oblikami življenja. Njen slikarski proces se pogosto odvija v nehierarhičnem odnosu med visceralno izkušnjo slikanja, najdenimi materiali in okoljem, iz katerega izhaja, pri čemer končna likovna dela učinkujejo kot zabeležke nekega širšega procesa in kot taka niso razumljena kot zaključeni, sterilni umetniški artefakti. To odpira možnosti za prepletanje različnih disciplin, metod in pristopov, ki omogočajo razmislek o tem, ali je imaginarij umetnostnega področja zmožen prispevati k oblikovanju novih načinov zaznave in interpretacije sveta.

Adrijan Praznik