Na Gulču sedma ura že zvoni, 1.8.2013

Pomen zvonjenja

Kaj bi bila slovenska Velika noč brez praznične pesmi zvonov? Vprašajte tiste, ki so doživeli hude vojne čase, ko so pobrali te božje klicarje iz zvonikov, da so iz njihove doneče kovine vlili topovske cevi... Na Veliki četrtek, ko duhovnik pri maši v spomin Jezusove zadnje večerje zapoje Slavo, se oglasijo vsi zvonovi in zvončki, potem pa utihnejo in molče do Slave na veliko soboto zvečer. Po ljudski veri na veliki četrtek zvonovi "odlete v Rim na božjo pot" ali "k svetemu očetu po blagoslov". Ko dva dni v spomin na Jezusovo smrt in njegov počitek v grobu ("Bogec so umrli", pravijo na Štajerskem) namesto njih ropotajo raglje, je njihov glas na Veliko soboto in na Veliko noč toliko lepši in slovesnejši. Naši pritrkovalci znajo iz njih spraviti neskončno število melodij. V pesmi zvonov odmeva praznik, ki je v srcih vernih ljudi; z veseljem jim prisluhnejo tudi tisti, ki pogosto tudi preslišijo njihov glas, ko vabijo v božjo hišo.

Morda ste kdaj slišali koga reči: "Rojen sem pod zvonom svetega Petra," kar pomeni: v župniji svetega Petra. Zvon je glas župnije. Človek, ki živi v tujini, sanja o tem, da bo spet slišal domači zvon. Lepo doneči zvonovi so veselje in ponos župnije. Slovenci kot glasbeno nadarjen narod veliko damo na zvonove. Skoraj povsod so ljudje pripravljeni zanje veliko darovati, kajti ti zvonovi bodo njim in njihovim domačim peli ob veselih in žalostnih dogodkih, jim naznanjali čas in praznike, vabili bodo in klicali k Bogu ter molili in peli v imenu vse župnijske družine. Za blagoslovom cerkve je blagoslov zvonov najslovesnejše opravilo.

1. Jutranjica ali dan zvoni
Skoraj istočasno z večernim zvonjenjem (13. stol.) zasledimo običaj, da se je ob zori zvonilo Mariji v pozdrav in počeščenje. V civilnem življenju je bilo že zdavnaj poprej v navadi jutranje zvonjenje, ki je naznanjalo, da se mestna vrata odpro in da se zopet začenja življenje na ulici in trgu. Pri nas so nekoč zvonili dan ob 4.00 zjutraj. Tedaj je bilo to zvonjenje znamenje za uro, ker druge niso imeli. Najprej so zvonili brez presledka s srednjim zvonom, nato pa še z malim, ob nedeljah pa z velikim in srednjemalim. To zvonjenje je bilo podobno večernemu.
Danes se jutranjica sila redko sliši, običajno za velike praznike, ko fantje in možje s pritrkavanjem naznanijo slovesnost tistega dneva...

2. Zvonjenje ob sedmih zjutraj
V času, ko je l. 1713 razsajala kuga, je ljubljanska škofija ukazala, naj se vsak dan zvoni četrt ure z vsemi zvonovi zjutraj ob devetih in zvečer ob osmih. Verniki naj ta čas molijo 5 očenašev in zdravih Marij za odvrnitev te grozne šibe. Leto kasneje je bilo ukazano, naj se zvonjenje ob devetih prestavi na sedmo uro. Tako je ostalo vse do danes. Zvonjenje ob sedmih zjutraj je bilo torej uvedeno zaradi kuge in Turkov, ki sta bila huda sovražnika našega ljudstva. V zavesti naših prednikov pa je zvonjenje ob sedmih zjutraj zamenjalo jutranjico. Pri nas zvonimo »sedem« s srednjevelikim zvonom, ob nedeljah in praznikih pa z velikim zvonom.

Kadar zvoni ob neobičajni uri, to pomeni, da se je nekaj zgodilo.