METKA KRAŠOVEC: MED SREČO IN ŽALOSTJO / RDEČE OBDOBJE (izjava: Arne Brejc)

V svojem danes znamenitem rdečem obdobju Metka Krašovec ni upodabljala stvari, ona jih je portretirala. Zato to niso predmeti, ampak stvari: predmeti so moškega spola, stvari ženskega, predmeti so nemi, stvari pripovedujejo. Toda iz slik ni slišati glasov, kvečjemu nekakšno zvenenje, ki ga oddaja barva, neslišni zvok, ki ga ustvarja rdeča svetloba in zbudi stvari, ki so bolj zaustavljene kot nepremične v podobi: iz slik zvemo, kako se jih je slikarka dotikala, razporejala, urejevala, dokler niso bile postavljene v natančno tisto pozicijo, ki jo je potrebovala za svojo kompozicijo – temu res lahko rečemo, da jih je portretirala. Plašči so postali poosebljene podobe njenih najbližjih, matere in očeta, njen plašček je njeno odloženo bitje, portret v preobleki, in alia effigie, bi rekla Metka, ki je obvladala latinščino.
Rdeče obdobje se je začelo s srečo: v božičnem večeru je zagledala osvetljeno fasado ljubljanske frančiškanske cerkve v rdečem soju – tisti odtenek je danes neskončno bolj bled – in jo natančno takšno tudi naslikala. Potem je doma osvetljevala svoj zasebni prostor, postavila luč, na tla, ob posteljo, v omaro, v sredo stvari, ki so se znašle v njeni sobi, jih osvetlila z več strani in ugotovila, da so postale začuda – kot jih je sama opisala – »monumentalne«, ker so imele svojo lastno »arhitekturo« in so se strnile v samosvoje kompozicije. Rdeča je prelila stvari, jih presnovila v vzpodbudne prisotnosti: kar se je takrat znašlo v njeni rdeči barvi, je bilo bolj resnično od resničnosti.
Ta predmetna metafizika se je leta 1973 dramatično spremenila, ko je za slikarko – ki si ni nikoli izmišljevala stvari, ki ni naslikala ničesar, kar se je ni osebno globoko dotaknilo – prišlo obdobje žalosti. Njena mati je umirala, rdeča barva se je zavila v žalost. Zdaj je rdeča barva postala njena osebna svetloba, ne optična, fizikalna danost, temveč eksistencialna uteha, ki ji je pomagala živeti skozi travmatično obdobje žalovanja.
Vse njene slike so do konca osebne, toda to ni intimizem, tista prijazna, lahko sprejemljiva domačnost, ki jo začutimo v toplem objemu znanih stvari in prostorov, te slike ohranjajo ob vsej zasebnosti nekakšno »odmaknjenost«, das Unheimliche, rahel nadih tujosti v znanem, toda nikoli »domačem«, kot bi živele svoje vljudno, kultivirano življenje same zase, in bi ne potrebovale našega vzpodbudnega pogleda.
Tako jih je videl Tomaž Šalamun, ljubezen njenega življenja, še preden sta se spoznala: »Nedoumljive so stvari v svoji prekanjenosti«, »neranljive v nenehnem odtekanju«, »nepremične v strmenju«.

kurator Arne Brejc