SLEDI KORAKOV: DRUŽINA STEPANJAN, ŽRTEV KOMUNISTIČNEGA NASILJA, 2. del

SLEDI KORAKOV: DRUŽINA STEPANJAN, ŽRTEV KOMUNISTIČNEGA NASILJA, 2. del
Pred vami je še drugi del pretresljive izpovedi Cvete Stepanjan, žrtve komunističnega nasilja. V prvem delu pogovora, ki je bil posnet v spomin na 40 let od montiranega političnega procesa, je naša sogovornica spregovorila, kakšno je bilo življenje njenega moža Agopa pred aretacijo. Tako Agop kot še osmerica drugih sotrpinov so se „nič krivi in dolžni“ znašli v tem krutem političnem procesu. Slišali boste, kako nasilne so bile takratne komunistične strukture do aretiranih v preiskovalnem zaporu, kaj vse so morali pretrpeti njihove družine in kako visoke kazni so dobili obtoženi, ki niso imeli nobene prave možnosti obrambe oziroma dokazovanja, da za nič, kar jih obtožujejo, niso krivi.
V drugem delu boste slišali, kako se je Cveta Stepanjan soočila s krivico, kako težko je bilo življenje za zaprtega moža Agopa, za njo in za njune tri otroke. "Leto in pol sploh nisem vedela, kje je, niti v katerem zaporu je zaprt, je živ, je mrtev...," žalostno pove. V nadaljevanju boste slišali, kako so ji na vse načine onemogočili obiskovati moža v zaporu in tudi, kako kruto so v vojaških in drugih zaporih ravnali z njenim možem. Treba je povedati, da je bil nemalokrat v tako slabem fizičnem stanju zaradi prejetih udarcev, mučenja in nenehnega zasliševanja, da ga je ob obisku komajda prepoznala. „Če me enkrat ne bi poklical Cveti, ne bi vedela, da so mi ječarji v posebno sobo za kratko srečanje, pripeljali moža,“ nam pove. Le on jo je namreč klical Cveti. "Tudi otroci so kar naprej spraševali, kje je, jokali so...," še pove.
Agop je bil leta 1987 iz vojaškega zapora v Požarevcu premeščen na Dob v Slovenijo. "Verjetno so se bali, da bo v Požarevcu umrl, ker je bil v tako slabem stanju in so ga zato premestili. Zagotovo so pa tudi vedeli, da je v zaporu po nedolžnem in so se bali, da umre. Sem pa morala sama plačati prevoz zanj in dva spremljevalca." A tudi na Dobu ga je lahko obiskovala le po posebnem protokolu, drugačnem od drugih zapornikov. V posebni sobi ob dveh policistih, ki so si vse zapisovali. "Jaz na eni strani mize, Agop na drugi," še pove in doda, da so ga tudi na Dobu še naprej zasliševali, tudi Udba ga je obiskovala... V vsem tem času, ko je bil v zaporu, nista imela niti najmanjše možnosti, da bi se lahko na samem kaj pogovorila. Nikoli. Ko je bil iz zapora izpuščen, je prišel domov in ves čas hodil po sobi. "Šest korakom sem, šest tja. Roke je imel zadaj, upognjeno je v tla gledal. Nakar se je sesedel." Peljala ga je k zdravnikom, da so ga pomirili in nazaj v zapor in jim rekla, da so ji zdravega odpeljali in naj zdravega tudi pripeljejo domov.
Njegova prostost pravzaprav ni bila prava prostost ali svoboda, kajti za njega in njeno družino še vedno ni bilo miru. Še vedno so njeni družini nenehno prisluškovali, jih nadzirali na vsakem koraku, zdravje Agopa in tudi drugih zapornikov iz tega montiranega procesa, pa se je slabšalo. Za posledicami nasilnih vdorov Udbe, vojaških in policijskih enot v njuno stanovanje v času preiskav, pa ima njun starejši sin že vrsto let hude zdravstvene težave.
Kako močno so uničili življenje njenega moža Agopa, glasbenika, priča tudi dejstvo, da nikoli do svoje prezgodnje smrti ni več posegel po katerem koli glasbenem instrumentu, ne po bobnih in ne po kitari. Živel je v samoti, zaprt vase, redke stike pa je ohranjal le še s sotrpinom iz montiranega političnega procesa Milanom Pfajfarjem, ki so ga ravno tako v zaporu močno mučili. "Enkrat sem ga videla v zaporu tako pretepenega, da je imel dobesedno pol glave povsem iznakažene," še pove. Vse to in še več si boste lahko ogledali ali prisluhnili v tem drugem delu izpovedi. Tudi, da se ji za vse krivice ni opravičil še nihče.
Hvaležni smo lahko, da je bila Cveta sposobna in pripravljena javno spregovoriti o tem montiranem komunističnem vojaškem procesu, ki je njej in mnogih življenje obrnil na glavo.
Igor Gošte