Fantastičen skalni rezervat tik ob slovenski meji-raj za avanturiste

Vikend sredi julija, kjer ni bilo napovedane vročine je bil kot nalašč za obisk neverjetnih Samarskih Sten. Ti kamniti čudeži narave se nahajajo na Hrvaškem, nad vasjo Mrkopalj, zelo blizu Slovenije, saj npr. s Kočevja do izhodišča prideš v dobri uri.
Midva sva naredila kar konkretno turo, saj sva obiskala tako zahodni, kot tudi južni del Samarskih sten, ki so v strogem rezervatu v narodnem parku Risnjak.
Z Mrkopalja sva se najprej zapeljala do Matič Poljane, kjer sva si ogledala kamnite skulpture v spomin umrlim vojakom med 2. svetovno vojno, ki so med hudim mrazom zmrznili.
Izhodišče za Samarske stene je 13. kilometar- to boste našli tudi v opisu na portalu Hribi.net.
Z izhodišča na 1150m sva se najprej povzpela na najvišji vrh Samarskih sten- 1302m, od koder se nama je odprl pogled na naslednje točke, ki sva jih obiskala.
Prva izredno zanimiva točka od najvišjega vrha naprej je bila vrh Stepenica, ki ima na vrhu zanimivo skalo, ki visi čez previsno skalo, na katero se povzpneš po kar zahtevnem plezanju 1, mestoma tudi 2 stopnje.. Sam vrh, oz. skale so na vrhu popolnoma ravne- čudovit kraj za kakšno malico.
Druga zanimiv razglednik je bila vrh z imenom Piramida, kamor tudi pripelje lažje poplezavanje po čudoviti trdni apnenčasti skali.
Tretji razglednik na katerega je najlažji dostop, se enostavno imenuje kar Vidikovac.
Četrta zanimivost v Zahodnem delu Samarskih sten je Veliki kanjon. To je pravi labirint skal v kanjonu med skalami, v katerega je precej težaven dostop. Prehod skozi kanjon pa prav svojevrstno doživetje, saj si dobesedno ujet med navpičnimi stenami. Na koncu kanjona se nahaja tudi čudovito naravno okno, skozi katerega poteka pot. Nad oknom pa se nahaja najtežje osvojljivi vrh Samarskih sten-Zlatanov vrh, na katerega je bil dostop pretežak, zato sva nekaj m pred vrhom obrnila.
Kmalu po izhodu iz Kanjona sva prišla na križišče poti za Južne Samarske stene v desno in Ratkovo zavetišče v levo.
Planinci po navadi v eni turi opravijo eno skupino Samarskih sten, midva pa sva se odločila, da naskočiva še Južno skupino.
Prva zanimivost v južni skupini je t.i. Dvorac- to je zanimiv prehod skozi ozko špranjo v steni, ter sam vrh Dvorac.
Druga zanimivost je Amfiteater, zanimiv je že prehod vanj, saj greš še enkrat; sicer precej lažje; skozi podoben ozek kanjon. V Amfiteatru si obkrožen s stenami, v njem pa rastejo smreke. Nad Amfiteatrom se dviga še zadnji razglednik in sicer Razbijeni vrh oz. Južna Barijera, saj je zadnji in najjužnejši vrh Samarskih sten.
Pot nato poteka vzhodno pod stenami in pelje mimo zanimivega brezna, v katerem se dolgo poletje zadržuje sneg in ima kar dva naravna mostova.
Pot se venomer vzpenja in spušča, tudi za nazaj proti križišču, kamor prideva po eni uri hoje od Južne Barijere. Nato sva se odpravila proti Ratkovemu zavetišču, le nekaj minut pred njim pa se nahaja še zadnja znamenitost- še en naravni mostič, skozi katerega gre pot. Ratkovo zavetišče stoji v votlini pod skalo in je lepo zavarovani pred kamnitim podorom. Po 20 minutah od zavetišča prideva do izhodišča po super krožni turi, ki je trajala kar 7 ur. Nabralo se je preko 1000 višinskih metrov v večini res težke poti čez skalovje, skozi okna, kanjone, na vrhove. Sratka noro zanimiva pot, kakršne v Sloveniji nimamo.