MOJCA FO DOTIK POSTANE DIH GIB TIŠINA RAZSTAVA V GALERIJI DOMŽALE 11 12 2025

»Naslov razstave Mojce Fo se bere kot alkimistični izrek in to v resnici tudi je. Med nami živi in dela majhna skupina ljudi, ki imajo zmožnost materializiranja besed in metafizičnih pomenov na umetniški način. Za to delo niso dovolj samo veščine risanja in slikanja, animacije in drugih predstavitvenih tehnik, temveč precizno uglašeno srce, ki rezonira z najtanjšimi zvoki podzavesti,« je v uvod v pogovor ob odprtju razstave Mojce Fo – arhitektke, slikarke, ilustratorke in pripovedovalke, dejal Jurij Smole, akademski kipar. Prijatelji umetnosti, likovne umetnosti, vizualne umetnosti, v četrtek, 11. 12. 2025 je bil v Galeriji Domžale spet poseben večer, tako kot vsak mesec. V decembrski razstavi gostijo razstavo Mojce Fo – arhitektke, slikarke, ilustratorke in pripovedovalke, razstava likovnih del in slik pa je postavljena z občutkom, rdeča nit pa je speljana namreč na tako zelo tanko, najbolj nežno linijo, ki teče skozi slike. Naslov razstave je »Dotik postane dih, gib tišina.«
»To bom ilustriral z eno tako bolj navadno zgodbo, ki je mogoče koga celo zmotila. Navadni ljudje, romajo, častijo Marijo na Brezjah. En določen moment, pred 30 leti ali več, me je nekdo zaprosil, da bi radiostezijsko, s čimer sem se takrat ukvarjal, tudi izmeril energetske sile. In med drugim sem ugotovil, da ta sila, ki izvira iz pripovedi, oziroma iz odnosa mame in deteta, ki ga držijo v naročju, gre sila, oziroma moč te zgodbe, skozi slike. Ne skozi stavbe, ne skozi teluriko, ne skozi PowerPointe. Slika, podoba, ikona je tisto, skozi katero teče energijska točka. No in Mojca, ki je avtorica vsega tega tukaj zdaj, nam bo danes odkrila, kako ta žarek, ki izvira iz njenega srca, teče skozi slike in skozi nas, ki pridemo pogledati to razstavo,« je v uvodu dejal Jurij Smole.
Ob postavitvi razstave sta se Mojca Fo in Jurij Smole pogovarjala, da vse to zgleda kot oltarne slike. »In potem čez dvajset minut pride noter gospod in hodi okoli, gleda slike in tega o oltarnih slikah ni slišal, ker je bil pač nekje drugje pred dvajsetimi minutami. Gospod hodi okoli tako skoncentriran in samo tako nenadoma reče, to so pa mali oltarčki. Mislim, midva sva se samo spogledala,« je dejala v pogovoru Mojca Fo. V glavnem, ob odprtju razstave je bilo veliko govorila o barvah, govorila sta pa tudi o čopičih, predvsem pa o tem, kako je takrat, ko prideš v svoj atelje, kadarkoli, v kateremkoli času dneva in začneš. Ali pa nadaljuješ, no, mogoče, boljše rečeno nadaljuješ svojo zgodbo. Vse te slike, so kot zgodba, kjer jih je Jure Smole najprej videl na spletu. In ni mogel verjeti, da je to pri nas.
Te tanke linije, morski konjički, konji na paši, žerjavi, » kosmatinčki«, lune, polne ali v krajcih, medved, ki bere knjige, pozabljen slamnik nekje pri vodnjaku, ilustracije …. Pozlačene slike, ki izžarevajo moč sonca in dajejo rdečo nit vsemu dogajanju na platnu gledalca kar potegnejo v razstavljene slik, vsak pa si sam ustvari svojo domišljijo, čeprav je več kot to povedala avtorica o svojih slikah v pogovoru z Jurijem Smoletom.
»Mojca Fo je nominiranka za nagrado Astrid Lindgren za ilustracijo leta 2026 in čast imamo, da se preko njenega ustvarjanja, srečamo z njo osebno. Čas za to bi ne mogel biti boljši, saj je čas pred božičem, ko se rojeva nova luč, najprimernejši za srečanje z najsubtilnejšo umetnostjo, polno neverjetnih situacij, zgodb in neverjetnih prostorov,« je zaključil pogovor Jurij Smole.