Matjaž Brojan Rokovnjači na Slovenskem predstavitev knjige v Knjižnici Domžale 16 12 2025

Knjiga je pripoved o časih razbojništva, ki je del naše realne preteklosti ali slovenska zgodovinska romantika. Slikovita razvejana in prometno ter trgovsko zelo pomembna pokrajina v Sloveniji je bila kot nalašč za delovanje Rokovnjačev. Še danes so znana njihova bivališča ter mesta najpogostejših napadov nad izviri Savinje in Kamniške Bistrice, severno od Kranja pri Dupljah, na območju Postojnskih vrat, v Črnem Grabnu, na Kozjanskem in še marsikje drugje.
V prostorih Knjižnice Domžale se je v torek, 16. 12. 2025 odvijal prav poseben kulturni večer, na katerem je pisatelj in publicist Matjaž Brojan predstavil svojo najnovejšo knjigo »Rokovnjači na Slovenskem«. Gre za njegovo že 37. knjižno delo, tudi tokrat posvečeno domoznanski dediščini. Avtor in tudi častni občan Občine Domžale Matjaž Brojan v knjigi prvič celovito osvetli pojav rokovnjaštva na območju celotne Slovenije, s posebno pozornostjo namenjeno krajem nekdanje domžalske občine ter širšemu območju Kamnika. Delo bogatijo številni zgodovinski viri, pripovedi in terenski zapisi, ki bralca popeljejo v čas rokovnjačev in njihove zapuščine. Večer so glasbeno obogatili prof. Tomaž Habe, tudi častni občan Občine Domžale in člani glasbene skupine Folklornega društva Groblje, program pa je povezoval Matej Primožič.
Tako v pogovoru o svojih raziskavah Matjaž Brojan pove, da so se rokovnjači začeli že v 13. in 14. stoletju, začelo pa se je, da so nekateri hoteli pridobiti premoženje, lastnino in imetje, ki ga sami niso imeli, a so jo želeli vzeti tistim, ki so jo imeli. »Že od nekdaj človeštvo zaznamuje pojav jemanja, recimo kar pojav tatvin, ropov in razbojništva v vseh časih in obdobjih ter v vseh vladavinah zavrženo ravnanje, ki so ga vse oblasti preganjale, storilce pa kaznovale,« je v pogovoru dejal Matjaž Brojan. Rokovnjači so bili povezani v skupine, v teh združbah pa so bili ubežniki vseh vrst – kaznjenci, obsojenci, begunci iz vojsk, ki še niso odslužili svojih kazni, ali pa je sploh niso začeli, V teh skupinah so bili tudi različni tatovi, brezdelneži, izgubljenci brez poklicev in prihodnosti ter vsi oni, za katere v urejeni družbi ni bilo prostora. Praviloma pa so vsi bežali pred roko pravice, ki je uprizarjala lov nanje in pregon posebej tistih, ki so se hudo, z umori in krutimi uboji zaznamovali kot zločinci in jih je iskala roka pravice. Vse te hudodelske skupine ljudi je varoval gozd, ki je bil edino pravo naravno skrivališče, za delovanje pa so si izbrali zavetje noči, ko ni bilo roke pravice. Tako je Matjaž Brojan dejal, da so poznali tri vrste rokovnjačev. Najpomembnejši so bili štekljačarji, ki so dobili ime po gorjači – štekljači, ki so jo imeli s seboj kot znak premoči nad vsemi. Tako štekljačo je izdelal tudi Matjaž Brojan, ki jo je prinesel izza odra ter jo pokazal obiskovalcem predstavitve knjige. Druga vrsta rokovnjačev so bili špehmavharji, to so bili starejši razbojniki, manj samozavestni, saj so se ukvarjali z manjšimi tatvinami, tretja skupina pa so bili rokovnjači, ti so bili najnižja rokovnjaška stopnja, saj so v tej skupini bili praviloma berači, ki so jih zaradi betežnosti in starosti drugi rokovnjači izobčili. Ena od najbolj prepoznavnih rokovnjaških lastnosti je bilo maščevanje. Če jih je kdo izdal ali želel škodovati, ta ni ubežal njihovi maščevalnosti. Tako so rokovnjači z nasiljem, ropi, razbojništvom ter umori tudi celih družin jemali drugim. Živeli pa so razuzdano življenje brez vsakršnih ovir. Jemali so vsem,da so si zagotovili lagodno življenje. Rokovnjači pa so imeli tudi svoj zelo čuden jezik. Imenovali so ga plintarščina. Knjiga je bogata z slikami in risbami, ob koncu predstavitve knjige pa je Matjaž Brojan pripeljal na oder še dva rokovnjača iz Lukovice, zahvalil pa se je tudi z priznanji dr. Marjeti Humar, ki je jezikovno pregledala tekst ter oblikovalcu Robertu Kužniku. Knjigo je avtor izdal v samozaložbi.